»Ob prvem postopku sem se podala v nekaj čisto neznanega, druga dva postopka pa sta sledila zato, ker nisem prenesla občutka, da moje telo nečesa ne zmore, da nisem bila uspešna, mislila sem, da moram na vsak način doseči svoj cilj.«

»Kot da bi šlo za žalovanje za svojimi otroki, ki se nikoli ne bodo rodili.«

»Težko se je v tem obdobju družiti z ljudmi, ker ti vse to visi na glavi, ker seveda ne razlagaš vsem, kaj se ti dogaja. Hkrati bi rada kričala, da bi vsi slišali, v kakšnem položaju sem, zato da bi mi dali mir, ker v tem obdobju res potrebuješ mir, odsotnost stresa in počitek.«

»Ob tem škofje spominjamo, da je sama umetna oploditev zelo problematična z etičnega vidika, saj se pri teh postopkih ustvarja veliko zarodkov, od katerih velika večina ne preživi oziroma doživi rojstva.«

»Če je bil zaradi epidemije ta rok presežen, ta pravica ne propade, ampak jo lahko koristijo, ta čas se ne šteje, in postopek normalno poteka naprej.«

»Na papirju je bilo vse skupaj videti krasno, v praksi pa ne ravno tako, kot upaš.«

»Pred petimi leti, po razpadu zveze, sem dobila potrebo po otroku in zdelo se mi je, da je najbolje, da to storim sama.«

»Zdi se, kot da se je od trenutka, ko je vstopila v postopek, njena celotna subjektiviteta osrediščila na eno samo hotenje, en sam cilj, pri čemer izgublja različne plasti sebe.«

»Seveda je frustrirajoče, hkrati pa čakalne vrste tudi potrjujejo, da gre za priljubljeno reformo in da je bilo prav, da smo jo sprejeli.«